Lenivec, ki piše…

2. 5. 1946 - 25. 11. 1999

Oseba št. 1:

Njena mati se je precej nesrečno poškodovala pri padcu po stopnicah. Vse se je srečno končalo, a vseeno preživlja ta oseba od takrat hudo osebno krizo. Danes sem jo poklical dvakrat, želel sem jo vprašati, kako ji gre.

Število odgovorov: 0

Oseba št. 2:

Ta oseba opravlja zelo zahtevno, psihično naporno in stresno delo. Ob koncu tedna sem ji napisal duhovit in spodbuden sms in ji zaželel lep vikend.

Število odgovorov: 0

Oseba št. 3:

Za to osebo je bil današnji dan najtežji. Izvedela je za rezultate preiskav, ki so ovrgli ali pa potrdili (res upam, da ne) zelo težko bolezen. Odkar sem vedel za ta datum, sem molil zanjo in držal pesti, da bi bilo vse v redu. Danes sem jo poklical dvakrat in ji poslal en sms.

Število odgovorov: 0

Vesel sem, da imam priložnost na tem mestu vsem trem še enkrat zaželeti vse dobro. Tri krat nič je kljub vsemu tri.

“Kako lahko pomagam človeku, ki je v totalni depri?” me je z vprašanjem popolnoma presenetila A..

Moje misli so bile preveč prazne, kar predobro sem se počutil, da bi bil sposoben takoj reagirati na smer, v katero se je nenadoma zasukal najin pogovor. Nagrbančil sem čelo in si poskušal ponoviti besede, ki sem jih ravnokar slišal. Potreboval sem še nekaj dodatnega časa, zato sem izustil en bebasti kaj. Modre oči so me prebodle v rahlem razočaranju, vendar so takoj potem dobile nazaj tisti vprašujoče proseči lesk. A. je vrnila pogled na cesto, ki se je povsem prazna vila pred nama, nežno je prestavila v višjo prestavo, malenkost utišala glasbo, niz bleščeče modrih črtic na avtoradiu se je skrčil. V črni jakni so se ji pobliskavali odsevi reklamnih napisov, ki so ostajali za nama.

“Za M. gre,” je rekla. “Ne vem, kaj naj naredim, do konca me je že izčrpal, samo sedi doma, baše se z nekimi tableti, odsoten je… mislim, saj veš, zdi se mi zadet, to sploh ni več on. Ne morem več, razumeš, ne morem več s takim tipom.”

Spet me je pogledala. Vrnil sem ji pogled, najbrž ni opazila nevronske vojne, ki je potekala v mojih možganih.

“Ja, problem je s temi tableti. Če mene vprašaš, nič ne pomagajo,” sem nametal nekaj fraz. Njene oči so pričakovale nadaljevanje, mene pa je najedala ena sama dilema. Kako naj ji, če naj sploh ji, priznam, da vem vse o depresiji, vse o psihiatrih, vse o terapijah, vse o diagnozah in tabletih, vse o neverjetnih globinah teh črnih lukenj, v katerih je bila tudi moja duša? Kako naj ji povem, da so prihajala jutra za jutri, ko je bilo neznosno že dejstvo, da sem še živ, da sem se prebudil, da sem moral začeti nov dan? Kako naj ji povem, da so osebe okrog mene trpele v svojih občutkih nemoči, ko mi niso mogle pomagati, ko me niso mogle razumeti? Kako naj ji priznam, da sem se takrat vedno bolj utapljal v bolečini, in da nimam pojma, kako sem se izvlekel iz tega, da vem samo to, da sem preživel in da je nekega dne bolečina popustila? S toplo sapo sem narisal megleno snežinko na šipo. Počasi je izginila.

Avto se je ustavil na pesku, ki se je odzval z značilnim pozdravom. Slaščičarna je bila razsvetljena, vstopila sva molče. A. mi je pomignila proti prosti mizi, pokimal sem in jo spustil naprej. Usedla se je, lasje so ji padli na oči. Ni si jih popravila, pogledala me je skozi svetle pramene. Zazeblo me je po celem telesu, ker sem natančno vedel, kako se počuti. Take oči, čeprav črne, so nekoč že obupano zrle v moje. Vedel sem, da ne bom mogel govoriti o tem. Vrečke s čajem sva namakala v vročo vodo, para se je pomešala z vonjem šipka. Drobni kristali sladkorja so eden za drugim izginjali v temno rdeče jezero.

Prijel sem jo za roko in se ji rahlo nasmehnil, s pogledom sem ji poskušal povedati, da bo vse v redu. Nasmehila se je, razumela je.

“Oprosti, samo med odprem.”

Izmaknila je roko in odstranila folijo z drobcene posodice z medom. Tudi sam sem se lotil enakega opravila. Odložil sem žlico in nenadoma začutil njeno roko na moji.

“Hvala,” je rekla.

Kasneje sva se veliko smejala, precej kasneje.

Hodil sem po neznani, ozki in temačni ulici, ki se je izgubljala v daljavi. Ravno je prenehalo deževati, tla so bila mokra, žarometi avtomobilov, ki so zateglo vozili mimo, so me zaslepljevali vsakih nekaj sekund. Končno je mimo mene zrohnel še zadnji v koloni, nekaj časa sem še nemočno mežikal in napenjal oči, ki se niso mogle navaditi na temo, ki je znova zajela vse naokrog. Tišina je bila neverjetna, razločno sem lahko slišal vsak utrip srca, vsak sprehod zraka skozi nos v pljuča in spet nazaj. Nekje blizu je voda še kapljala iz žleba, ki se je končal nekaj centimetrov nad tlemi. Ni me bilo strah, tudi nobene tesnobe nisem občutil, samota je bila nekaj naravno lepega, nekaj, kar sem v tistem trenutku nujno potreboval.

Nenadoma sem zaslišal pritajen glas, ki je prihajal iz teme, nekje za menoj. Obrnil sem se, se poskušal umiriti in zadržati dih. Pogled je z radarsko natančnostjo seciral obrise ulice, ki se je začela luščiti iz črnine in dobivati nekatere oblike in barve, kot da bi mi hotela pomagati najti skrivnostni glas, še vedno tih, komaj slišen. Uspelo mi je povsem ustaviti dihanje in vso pozornost preusmeriti na poslušanje. Res sem se trudil, a glas je zamrl tako nenadoma, kot se je pojavil. Močno sem se zdrznil, ko sem ga znova zaslišal povsem z druge strani, spet za mojim hrbtom, tokrat je bil precej glasnejši in bolj razločen. S težavo sem požrl slino, koža se mi je naježila, nikakor nisem upal pogledati v smer, od koder je prihajal. Tega nisem pričakoval. Bil je njen.

“Nisem sama, saj veš,” je rekla.

“Vem,” sem ji odvrnil. Še vedno se nisem mogel obrniti, napetost pa je vseeno popustila. Njen glas me je vedno sprostil, vedno se mi je zdelo, da prihaja pravzaprav iz mene, da se samo vrača tja, kjer bi moral biti že od nekdaj.

“Prosim te, ostani tako kot si, ne obračaj se, ne smeš me videti. Tega ti nikoli ne bi mogla povedati, če bi se moje oči izgubljale v tvojih.”

Zakaj, sem pomislil, a vprašanja nisem izgovoril glasno. Ostalo mi je nekje v prsih, iz preprostega razloga. Odgovor nanj sem že poznal.

“Nisi nesrečen, vse bo v redu,” je rekla z glasom, ki je postajal vedno bolj tresoč, čeprav je želela, da tega ne bi opazil.

“Ne bom te pozabila.”

“Tudi jaz te ne bi mogel…” Nisem več zdržal, sunkovito sem se obrnil in se zazrl v nič. Nenavadna toplota mi je zalila obraz.

Moj nedavni izlet v Gradec mi je že kar malo ušel iz spomina, pri brskanju po fotkah pa sem se spomnil tega čuda moderne dobe, ki se imenuje Kunsthaus. Gre za res provokativno stavbo v starem delu Gradca, ki sta jo oblikovala dva angleška arhitekta, Peter Cook in Colin Fournier, in vedno izzove najbolj nasprotujoče si komentarje med folkom. V glavnem zgražanje, predvsem zato, ker večina misli, da ’stavba’ nikakor ne sodi v ta predel mesta.

Peter Cook je na take komentarje odgovarjal:’Mesta, ki niso sposobna tolerirati arhitekture z močno osebnostjo, morajo biti precej šibka.’

Meni je bila seveda kul, vse skupaj me je spominjalo na pristanek nekega izvenzemeljskega plovila, morda bitja, točno tam, kjer je najmanj prostora. Glede na namen (predvsem razstave in postavitve moderne in alter umetnosti), pa moram reči, da kaj manj ekstremnega niti nisem pričakoval.

Kako bi kaj takega izgledalo v Ljubljani?

Danes sem se po tritedenskem prisilnem dopustu vrnil na šiht. Vse skupaj je izgledalo kot rodeo z morskimi ježki v gatah. Zblojena noč, zblojeno jutro, vožnja po oblakih, ščipanje v stegna (da sem se prepričal, da ne sanjam), vzvratno parkiranje. Razočaranje ob spoznanju, da je še vse tako, kot je bilo. Očitna razlika med miselnim tokom in govorjeno besedo.

Šefica misli: A si se le prvleku, ti simulant, namišljeni bolnik, parazit…
Šefica reče: O, dobro jutro, lepo, da vas vidim. Kako ste?

Jaz mislim: Faaaaaaaaak…kva me še roka boli…
Jaz rečem: Dobro jutro. Ja, gre, vsak dan bolje.

Šefica misli: Ne mi ga zdej srat…na delo, tlačan, beli suženj…
Šefica reče: Boste lahko nadoknadili zamujeno?

Jaz mislim: Dol mi maha za te tvoje papirčke…
Jaz rečem: Seveda, se bom potrudil.

Potem je bila čez tri ure malica.

Sence postajajo vse večje, obrisi vse bolj izraziti. Počasi odprem desno in nato še levo oko. Najprej se zavem dimenzij. 480 x 360 x 225. Iste so kot včeraj. Tesno zavit v odejo čakam na napad klavstrofobije, na občutek, ki me prevzame vsako jutro, ko je treba iz nezavednega preiti v zavedno. Morda bi kdo rekel v življenje. Ok, za koga je zavedno lahko enako življenju. Prostor se začne počasi sesuvati sam vase. Krčevito držim odejo in zadržujem dih. Soba se v hipu sestavi nazaj, ko predirljiv zvok iz mobitela naznanja, da je prišel čas, skrajni čas, da aktiviram svoje mišice in vstanem. Nobene ljubezni ni v tem zvoku.

Sedaj že sedim na postelji. Čeprav telesa še ne čutim, stopala sama zdrsijo v copate. Kot prvi se pojavi tisti neprijetni občutek polnosti pod trebuhom, ki ga povzroča naliti mehur, ki je celo noč pridno zbiral stranske produkte minulega dne. Verjamem, da se bo tudi on nekoč naveličal tega početja in bo hotel postati nekdo drug, recimo debelo črevo ali ledvica. Ok, res imam srečo, da po enem tednu vodovodarjevih uslug skret spet deluje. Ne bo mi treba scat v luknjo premera 12 cm in potem vlivati vode v to isto luknjo, samo zato, da sperem nesnago, ki sem jo z veliko napora spravil tja. Nobene ljubezni ni v tem, če ti poči cev v skretu.

Ok, na vrsti je kopalnica. Vrata so odklenjena, na steni nemo visi ena sama brisača, nobenih las ni v odtoku, na pralnem stroju ni nobenih navijalk, omarica za kozmetiko je zasedena 10%. Takoj sem na vrsti. Ogledalo mi ponuja podobo, ki je danes nisem posebno vesel. Dolžina las 5 mm, dolžina kocin 10 mm, dolžina nosu 150 mm, vseh zob je za 250 mm, prostora v čeljusti pa 220 mm. Na hitro si na faco napacam neko dišečo stvar. Še dobro, da se da popraviti vsaj vonj. Zastrmim si v oči. Zakaj se ne svetijo? Tako stojim celo večnost, a nihče ne buta po vratih, nikogar ne zanima, če slučajno rojevam dvojčke tam notri. Nobene ljubezni ni v tem, če ni vrste pred kopalnico.

Ostalih 17 ur in pol današnjega dneva ni vredno besed. Tudi v tem ni nobene ljubezni.

Morda se dober dan začne tako, da lahko s postelje opazujem prvo norenje snežink, ki so danes dobivale vse mogoče zlate odtenke, saj se je sonce medtem že prebilo skozi oblake.

Nikamor se mi ni mudilo, vse je bilo mirno, glasba je le še dopolnjevala mir. Čas se je pretakal v enakomernem ritmu.

Morda se dober dan nadaljuje tako, da me čaka zatemnjena soba, prijetna glasba, oseba, ki ji ni vseeno zame in sproščujoča masaža.

Nasmeh mi je silil na obraz. Kot nekaj, kar sem nekoč poznal bolje.

Morda se dober dan nadaljuje tako, da mi nekdo, ki ga v življenju še nisem srečal, omeni, da imam poseben dar, ki ga moram negovati in razvijati.

Zaprl sem oči, življenje mi je zaplesalo v temi, kot preblisk nečesa, česar se lahko veselim.

Morda se dober dan zaključi tako, da me pokliče še ena oseba, ki ji ni vseeno zame, ki bo to prebrala, in jo imam enostavno rad.

Najbrž bo izgledalo kar malo bizarno začeti ta blog s tako temo kot je pogreb, toda to je pač taka stvar, ki ni tako zelo pogosto na sporedu in se človeku zareže globoko v zavest in podzavest. Pred nekaj dnevi je prijatelju umrl oče in s sestrično sva se udeležila pogreba, ki je že apriori zelo žalostna epizoda, zato ne mislim tukaj pisati o življenju in smrti, začetku in koncu, smislu in nesmislu…

Nekaj drugega me je ob tem dogodku dobesedno zbodlo v oči. Mraz!!! Ne vem, v čem je fora, ampak ne morem se spomniti pogreba, na katerem se ne bi tresel od mraza kot štemar, ki dela za nizko plačo. Normalno, pri pogrebih, kjer sem bil osebno čustveno vpleten, mraz ni bil edini dejavnik, pri ostalih pa vendarle. In enako je bilo včeraj. Dan je bil v bistvu sončen, lep, skozi okno je izgledal prav prijeten, potem pa se je povsem utrgalo vetru. Pihal je 300 na uro, ledeno, ostro, skozi eno uho noter, mimo vseh sivih celic, skozi drugo uho ven. Vsi smo stali pod kotom 60 stopinj, samo zato, da se procesija ni začela premikati prezgodaj. Zapel sem si vse gumbe, zadrgnil vse zadrge, roke porinil globoko v žep, glavo še globje med ramena, pa me je še zeblo do kosti in ostalih anatomskih prvin.

Resno že razmišljam, da gre pri tem za neka znamenja od zgoraj. Kot bi pokojnik hotel še zadnjič udariti po folku, v stilu: he, he, če boste že pozabili mene in moje življenje, ko se boste grebli za dediščino, pogreba ne boste pozabili, ker boste skoraj zmrznili, nosovi vam bodo odpadli skupaj z ušesi, vaše fensi frizure bodo le še kup roževine, fensi oblekice pa le še kartonaste škatle, he, he.

Na srečo pa dogajanje ponavadi ne traja predolgo in potem gre folk na takratkega in čaj. Tudi mi smo šli.